Foto: Vinko Avsenak, DSKPV soboto, 14. junija, je odšel Bogdan, malo skrivnostno in zelo posebno, kot je bilo v njegovem slogu. Nič (še) ne vemo o tem, zakaj in kako, vemo le, kdaj in da je nepreklicno. A Bogdan nikoli ni bil »mož brez posebnosti« in predvsem ni bil vsakdanji slehernik. Bil je prevajalec, ki se je strastno zapisal besedilu, ki ga je imel v rokah. Znan je bil po tem, da ni skoparil s prevajalskimi opombami, v katerih je bralcu, ki ga je imel pred očmi, olajšal razumevanje teksta in širil obzorje. Ni pa se strastno zapisoval samo besedilom, ta pojem ga je dokaj dobro označeval tudi v splošnem. Strasten – vroč in nikoli mlačen – je bil tudi na drugih področjih, ko se je recimo za kaj zavzemal ali čemu nasprotoval. Strastna je bila – naj ne zveni patetično – tudi njegova ljubezen do kakovostne slovenščine, zato pa nič manj strastna averzija do vsega izposojenega, nečistega v njej, še posebno srdito se je spopadal z načelom, ki ga je izumilo postmoderno udobje, da naj bi raba posvečevala normo. Polemična drža je bila sploh v središču skoraj vseh njegovih zapisov o prevajanju. V tem je idejno sledil svojemu očetu Janezu Gradišniku, ki je sina navdušil tudi za jezikovno iznajdljivost na področju izumljanja novih besed. Vsaj »zgoščenko« lahko, kolikor vem, pripišemo iznajditeljskemu geniju Bogdana Gradišnika.
Njegov prevodni opus je izjemen in vsestranski. Poslovenil je vrsto mojstrovin angleških in ameriških prozaistov, med drugim Edith Wharton (Čas nedolžnosti), Nathaniela Hawthorna (Hiša sedmerih zatrepov), Isaaca Bashevisa Singerja (Rodovina Muškat), Davida Herberta Lawrencea (Beli pav), Louisa Adamiča (Dinamit), Herberta Georgea Wellsa (Vojna svetov), Kurta Vonneguta (Časotresk), iz hrvaškega in srbskega jezika pa romana Anđelka Vuletića (Dan aretacije Vile Vukas) in Mladena Oljače (Molitev za moje brate). Ob tem je prevajal kratko prozo in poezijo, pa tudi strokovne in znanstvene monografije. Med njimi so kapitalna dela, kot na primer Bogastvo narodov Adama Smitha, O nastanku vrst Charlesa Darwina – eno od najodmevnejših del v zgodovini znanosti in kulture nasploh, Dnevnik raziskovanj s področja naravne zgodovine in geologije istega avtorja, slavna Utopija Thomasa Mora, v kateri je skušal avtor izoblikovati vizijo idealne države, in Večni človek Gilberta Keitha Chestertona. Za prevod dela Hip 1 in Hip 2 Antonija Isakovića je leta 1985 prejel Sovretovo nagrado. Za prevod filozofske razprave Večni človek Gilberta Keitha Chestertona pa leta 2017 Jermanovo nagrado.
Ob tem se je Bogdan preskusil tudi kot leksikograf, saj je sestavil Nemško-slovenski in slovensko-nemški žepni slovar, in tudi pri filmu. V mladih letih je igral v dveh kratkih dokumentarnih filmih: Samomorilec (1966) in Zurigo (1966).
Z isto energijo in vitalnostjo, kot je osvajal zahtevne prevajalske vrhove, se je loteval tudi vrhov v svetu narave. Tudi tu je bil večinoma samohodec, kot je bil samotar v prevajalskem poklicu, a samohodec je bil predvsem zato, ker je lahko le malokdo sledil njegovemu pohodniškemu tempu. Oditi zjutraj iz Ljubljane na vrh Triglava in se do večera vrniti v Ljubljano je bilo zanj nekaj samoumevnega. Nekje je zapisal: »Odkar pomnim, uživam ob branju vsakovrstnega gorniškega slovstva od J. Kugyja, H. Tume, A. Stritarja, V. Habjana, M. Kmecla, T. Miheliča do A. Mašere, če naštejem le tiste, ki so mi najbolj pri srcu. Ti mojstri so me utrdili v prepričanju, da je ljubezen do gora neločljivo povezana z ljubeznijo do rodnega jezika.«
Z Društvom slovenskih književnih prevajalcev je imel ambivalenten odnos, včasih se je polemično čemu upiral, včasih vroče plediral za kaj, vedno pa je kalil vode društvenega samozadovoljstva in tako terjal več premisleka o stvareh. S tem pa je DSKP-ju dal več, kot se je morda zdelo. Tudi kot takega – ne le kot izjemnega prevajalca in človeka prvinske energije – ga bomo pogrešali.
V imenu DSKP zapisal Štefan Vevar
(V nekoliko predelani obliki je bil zapis objavljen v časopisu Delo.)
