Poslovila se je vélika prevajalka in naša Sovretova nagrajenka Vlasta Pacheiner Klander, ki je Sovretovo nagrado prejela leta 2006 za antologijo vedskih pesmi Ko pesem tkem (Mladinska knjiga, 2005). Za svoj bogat prevodni opus je prejela tudi medaljo za zasluge Republike Slovenije ter najvišje državno odlikovanje Republike Indije za posebne zasluge za delo na področju sanskrta in sanskrtske književnosti. Hvala, spoštovana Vlasta, za vaše izjemno prevajalsko in prevodoslovno delo, ki je oralo ledino, je bilo v več pogledih pionirsko in ostaja prihodnjim generacijam.
To je komisija za nagrade in priznanja pri DSKP leta 2006 zapisala v utemeljitvi ob podelitvi Sovretove nagrade Vlasti Pacheiner-Klander za prevod antologije vedske poezije Ko pesem tkem in drugih pomembnih del iz indijske književnosti:
Lepota in smisel književnega prevajanja se pokažeta v čudežu, ko misli, pesmi, odzvenu nekega davnega jezika, davnega časa, presajenim v jezik svojega časa, pustimo ponovno zaživeti v enkratnosti svoje bralske občutljivosti. Vse delo Vlaste Pacheiner-Klander je odločilno opredelil študij v Indiji: odtlej se ukvarja z indijsko, predvsem staroindijsko literaturo kot imenitna prevajalka, drzna raziskovalka in neutrudna posrednica.
Če se omejimo le na njene samostojne knjižne prevode, je treba najprej našteti tri dela klasične sanskrtske književnosti: to so Kalidasova Šakuntala (1966), v Evropi najbolj znano staroindijsko dramsko delo, potem izbor Kalidasove poezije v zbirki Lirika (1974) in širši izbor sanskrtske lirike z naslovom Kot bilke, kot iskre (1973). Poleg tega je prevedla dva daljša odlomka iz epa Mahabharata, ki ju pogosto obravnavajo in izdajajo kot samostojna teksta: filozofsko pesnitev Bhagavadgita – Gospodova pesem (1970, 2. izd. 1990) in poetično-dramsko Zgodbo o Savitri (2002). Njen prevajalski opus tako zaokrožuje reprezentativna, s temeljito študijo opremljena antologija vedske poezije Ko pesem tkem (2005).
Vlasta Pacheiner-Klander je k svojim in tujim prevodom sistematično pisala spremne študije in komentarje, vendar je pri tem daleč presegla običajno posredniško informativnost. Raziskovala je predvsem staroindijsko poetiko oziroma literarno teorijo ter objavljala razprave o terminoloških, filozofskojezikovnih, verznih, stilnih in vrstno-zvrstnih vprašanjih staroindijske literature, npr. o ritmični zgradbi kitične oblike šloka (1991) ali o simboliki vedskih metrumov (1996). Svoja dognanja je strnila v dveh monografijah, objavljenih v referenčni zbirki Literarni leksikon: Staroindijska poetika (1982) in Staroindijske verzne oblike (2001).
Četudi je glavno področje njenega delovanja staroindijska književnost od vedskega prek epskega do klasičnega sanskrtskega razdobja, je nekajkrat posegla tudi v novejša obdobja, prevajala je Tagoreja in pisala o sodobnih indijskih mislecih. Nepogrešljiva sestavina njenega delovanja pa je tudi premislek o slovensko-indijskih kulturnih stikih in o našem odnosu do indijske literature in kulture.
