Aprilska gostja Sovretovega kabineta – Emese Rajsli
Aprilska rezidentka Sovretovega kabineta na Dolu pri Hrastniku je madžarsko-srbska prevajalka Emese Rajsli. Študirala je madžarski jezik in literaturo na filozofski fakulteti v Novem Sadu. Več let je delala kot profesorica madžarskega jezika in literature ter madžarščine kot tujega jezika, prav tako pa kot urednica, lektorica in novinarka. Trenutno se ukvarja z urejanjem madžarsko-srbskega slovarja, ki bo izšel pri založbi Forum. Je gostujoča profesorica na Univerzi v Szegedu na oddelku za slavistiko ter prevajalka iz bosanščine, hrvaščine, makedonščine, črnogorščine, srbščine in slovenščine v madžarščino. Njen prevajalski opus vključuje mnoge slovenske avtorje, med drugimi Andreja Blatnika, Evalda Flisarja, Vinka Möderndorferja, Anjo Mugerli, Gorana Vojnovića, Prežihovega Voranca in Uroša Zupana.
V času bivanja v Sovretovem kabinetu se bo ukvarjala s prevajanjem knjige Na klancu avtorice Tine Vrščaj. Rezidenčno bivanje bo izkoristila tudi za poglabljanje poznavanja slovenske literarne in prevajalske scene, saj sestavlja projekt za razpis Ustvarjalna Evropa, v katerega bo vključila tudi roman Na klancu Tine Vrščaj.
Prevajalska rezidenca Sovretov kabinet je del programa mednarodnega sodelovanja, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Soustanoviteljica Sovretovega kabineta je Občina Hrastnik.
»O mesecu, ki sem ga preživela tukaj, lahko pišem samo dobro: v središču vasi s tisoč prebivalci je brezhibno obnovljeno in opremljeno majhno stanovanje, njegovo edino pomanjkljivost mi je uspelo obrniti v svoj prid: je v tretjem nadstropju stare stavbe brez dvigala, do podstrešne rezidence je treba premagati natančno 61 stopnic. To sem vedela vnaprej, zato sem prispela z minimalno prtljago, načrtovala sem, da bom res delala cele dneve, za to potrebujem samo svoj računalnik in edini slovensko-madžarski slovar, tako da je šlo vse v en sam kovček. Za branje sem prinesla samo eno knjigo, pa še to takšno, ki jo že dolgo berem, jo vedno znova začenjam od začetka in preberem samo po nekaj strani: Esterházyjev Dnevnik pankreasa. Zdaj mi jo je uspelo prebrati do konca. Ni bilo lahko.
Moja rezidenčna naloga je prevod romana Tine Vrščaj Na Klancu – čeprav bom z naslovom imela še dosti opravka, saj je Avgust Pavel Cankarjevo knjigo prevedel čisto drugače: Na Beraškem hribu.
Glavna junakinja romana, Eva, živi z dvema hčerkama in možem v neimenovanem, a zelo verjetnem delu Slovenije – največje težave pri prevajanju mi povzročajo govorni jezikovni obrati, znotraj tega pa dekliški klepet. Pri več besedah sem se zataknila tako, da sem že prečesala, prebrskala vse obstoječe slovarje (tiskane in spletne, dvojezične in enojezične), preden se je izkazalo, da izhajajo iz avtoričine lastne rabe besed, nekakšne družinske kriptofazije. V svoji rezidenčni samoti se s svojimi vprašanji obračam na iste ljudi, na katere se obračam sicer (in ki jih tudi zdaj obiščem v 50 km oddaljeni Ljubljani): na Silvo, mojo staro prijateljico (ki sem jo pravzaprav »podedovala« od svoje sestre, ki je tukaj študirala), na Marjanco – od nje sem se nekoč, ko sem se preselila na Madžarsko, začela učiti slovenščine, in na Bíborko, s katero sva prav tako že pred davnim opravljali izpit iz slovenščine na Madžarskem. Potem, če ne napredujem niti z njimi niti s slovarji, pišem tudi avtorici.«
