V SPOMIN ALENKI STANIČ (1938–2024)
Objavljamo spominski zapis prevajalke Maje Kraigher, članice upravnega odbora in častne članice Društva slovenskih književnih prevajalcev, ki ga je posvetila prevajalski kolegici in prijateljici, naši dolgoletni članici in dragi sodelavki Alenki Stanič.
Draga Alenka!
Kolegici in prijateljici sva bili skoraj petinštirideset let – dolga zgodovina … Ogromno spominov naju veže, a beseda ob slovesu tako težko steče. Kje naj sploh začnem? Najbrž bo najbolje kar pri začetku – najinem začetku.
Spoznali sva se leta 1980 v Murski Soboti, kjer je Pomurska založba predstavljala novosti iz takrat zelo ugledne in odmevne zbirke s povednim naslovom Mostovi. Tvoj avtor je bil iz Indije, moj iz Benina. Že med navdihujočim nekajdnevnim druženjem sva se zbližali in takoj po vrnitvi v Ljubljano je stekla akcija: včlanila si se v Društvo slovenskih književnih prevajalcev in zaprosila za status samostojne umetnice, kot smo se takrat svobodnjaki imenovali, ob prvem naslednjem občnem zboru društva pa si se pridružila tudi upravnemu odboru in me nasledila v funkciji tajnice. In si vzorno oddelala tri mandate. Ob Janku Modru, Franetu Jermanu, Kajetanu Gantarju, Radojki Vrančič in drugih, zdaj že pokojnih stebrih društva, ter mnogih, ki smo še tu in se te spominjamo kot skrbne, učinkovite in srčne sodelavke. Seje, čeprav pogosto maratonske, so se brez izjeme nadaljevale pri Mikiju v zgornjem nadstropju, kjer so se v iskrivih pogovorih spletale in utrjevale vezi med nami. Tako kot med vsakoletnimi prevajalskimi simpoziji, ki so bili zmerom dobro obiskani in kjer smo gostili tudi kolege iz drugih republik takratne širše domovine. To so bili še časi pisalnih strojev, fizične pošte, stacionarnih telefonov in predvsem osebnih stikov. Kraje in hotele, kjer smo organizirali srečanja, je bilo treba preveriti v živo in pri organizaciji teh dogodkov sva pogosto sodelovali. Bili sva dober tim.
Spoznali sva se ob knjigah in najini pogovori so se seveda pogosto vrteli okrog njih, tistih, ki sva jih brali, in predvsem tistih, ki sva jih prevajali. V tvoji bibliografiji je poleg nekaj velikih imen, kot so Jukio Mišima, Saul Bellow in Angus Wilson, tudi več del z družbeno problematiko, prevedenih iz angleščine ali iz ruščine, za katera si napisala tudi spremna besedila, nekatera pa je prispeval tvoj soprog, ugledni novinar, dopisnik in velik poznavalec mednarodnih zadev Janez Stanič. In seveda še marsikaj, v glavnem romani, ki si jih prevajala za vrsto založb od Cankarjeve in Mladinske knjige do Pomurske založbe, Prešernove družbe, Borca in Obzorij. Med žanrskimi so ti bili menda posebno ljubi trije izpod peresa Agathe Christie. Ob tem mi spomin uhaja k prevajalskemu srečanju v bohinjskem hotelu Bellevue, kjer sva dobili sobo z njenim imenom na vratih. Spat si šla pred mano, in da te ne bi zbudila, sem zlezla v posteljo v temi … in z nogo zatipala nekaj mrzlega. Pod odejo me je čakal nož. Kako značilno tvoja šala!
Bila si prevajalka z izrazitim občutkom za sočnost jezika, domiselna iskalka zanimivih izraznih možnosti, vendar vedno spoštljiva do avtorja izvirnika. To je bilo očitno tudi pri prevodih otroških knjig, pri katerih sva sodelovali v zadnjih letih pred izdihom Pomurske založbe. Tistih knjigic si se lotevala z velikim navdušenjem in tvoji prevodi so bili živahni in hudomušni, čeprav v glavnem ni šlo za zgodbice, ampak bolj za stvarno literaturo in bi prav lahko postali tudi suhoparni. Pri vsem si vedno našla pravo mero.
Najino srečanje v Murski Soboti pa je pomenilo začetek še ene skupne poti. Ravno v tistem času se je na našem vrtu začela redno zbirati pisana druščina, katere del sta kmalu postala tudi vidva z Janezom. Moške sta zanimali predvsem zelena miza in bela žogica, me smo se družile ob kavi in malo navijale, vsi pa smo se imeli lepo in se veliko smejali. Bili so tudi skupni izleti, kjer smo pod vodstvom našega staroste Mitja Brodarja spoznali mnogo krajev in zanimivosti, ki jih drugače nikoli ne bi; pa praznovanja vsega mogočega … čudovita doživetja. Ta druščina se je žal že močno osula, kolikor nas je še, pa še vedno držimo skupaj in smo danes tukaj in te že pogrešamo.
Ko so nam otroci zrasli, sem te spoznala še v eni vlogi: vlogi babice. Svojim vnukom si odkrivala svetove s knjigami, glasbo, plesom, športom, skrbela za njihove obšolske dejavnosti in jih bogatila z izkušnjami. Nekoč sva si zamislili počitnice z vnuki in jih tri poletja zapored tudi izpeljali. In Alenka, ti res nisi bila babica za crkljanje, ampak za akcijo. Česa vse nismo počeli! Hribolazenje, jahanje, plavanje, adrenalinski park … Vedno si bila pripravljena z otroki tudi kaj ušpičiti ali pa brcati žogo, in če je bilo treba, za dobro tekmo tvegati tudi poškodbo. Pogumna babica.
Ko je približno pred letom dni udarila bolezen, se je pokazala tvoja izjemna moč, pozitivnost in ja, spet pogum, sicer drugačne vrste. Nisi se vdala, nisi se pritoževala, veselila si se obiskov, telefonskih pogovorov, dokler si jih zmogla, pozdravov. Pogovor s tabo je bil zmerom živ, nisi samo poslušala, sodelovala si, vse te je zanimalo. In ničkolikokrat si povedala, kako vesela in hvaležna si, da si lahko doma, in pohvalila otroke, ki so tako lepo skrbeli zate, ter zdravstveno ekipo. V urah, ko si bila sama, pa so ti še do pred kratkim delale družbo kdo drug kot knjige. In tvoja muca, tvoj Mungus, ki se je danes zjutraj tudi poslovil, da se ti pridruži.
Zdaj si omagala. Hvala ti za dolgoletno prijateljstvo, Alenka, tvojim otrokom in vnukom pa iskreno sožalje. Vsem nam boš ostala v toplem spominu.
Nekrolog v pdf obliki je objavljen tukaj.