Poslovil se je vrhunski prevajalec Darko Čuden

Danes nas je na društvu dosegla žalostna vest, da se je prezgodaj poslovil vrhunski prevajalec, nominiranec za Sovretovo nagrado in naš cenjeni član Darko Čuden. Od leta 1991 je bil zaposlen na ljubljanski Filozofski fakulteti kot profesor modernega nemškega jezika na Oddelku za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko. Obenem pa je bil dejaven tudi pri gledaliških produkcijah – deloval je kot režiser in bil dolgoletni član Gledališča 2B iz Bohinjske Bistrice.

Darko Čuden velja za enega najplodovitejših, vsestranskih in najbolj uveljavljenih prevajalcev iz skandinavskih književnosti, zlasti iz norveščine in danščine. Širši javnosti je znan po svojih prevodih kakovostne žanrske literature (Jussi Adler Olsen, Jo Nesbø, Henrik Brun), loteval pa se je tudi sodobnih družbeno-kritičnih, razvojnih in družinskih romanov (Lars Christensen: Beatli, Gaute Heivoll: Čez kitajsko morje in Preden zgorim, Karl Ove Knausgård: Moj boj ali Kristian Bang Foss: Smrt se vozi v audiju).

Darko je imel izjemen občutek za jezik – v svojih jezikovno in slogovno kompleksnih prevodih je preigraval celo paleto govoric, slogov in registrov. Njegovo mojstrstvo je prepoznala tudi komisija za Sovretovo nagrado in ga leta 2016 nominirala za vrhunski prevod otroškega romana Tonja iz Hudega brega norveške avtorice Marie Parr, »Astrid Lindgren nove generacije«, ki je postala stalnica Darkovega prevajalskega opusa.

Ob nominaciji za Sovretovo nagrado je o svojem prevajalskem delu v Bukli razmišljal: »Prevajanju rečem prepihavanje, jezikovno in kakopak medkulturno. Na prepihu sem ves čas, in ko je knjiga prepihana, se več ne sprašujem, kateri vrag me je gnal na to barko. Zadoščenje je veliko in temu hudiču sem hvaležen.«

Spoštovani in dragi Darko, odšel si nenadoma – menda s štirimi knjigami za prevajat pod pazduho in z letalsko vozovnico za Grenlandijo v žepu. Nisi se še hotel posloviti … Kolegice in kolegi iz Društva slovenskih književnih prevajalcev bomo pogrešali občasna, a intenzivna in srčna srečanja, pogrešali bomo nove in nove, igrive in neprekosljive »čudnotvorije« – čudovite in čudežne. Hvala zanje in za to, da si vrsto let bogatil našo književnoprevajalsko skupnost.