Poslovil se je pesnik, dramatik in prevajalec Veno Taufer (1933–2023)

Pred nekaj dnevi me je na lepem zbodla misel, da se z Venom Tauferjem že dolgo nisva slišala. Potem pa je prišla vest, da se je poslovil za vedno.

Najini poti sta se desetletja srečevali in prepletali, najsibo v radijski in televizijski hiši, kjer sva delala, najsibo na Tomšičevi 12, kjer domujeta pisateljsko in prevajalsko društvo, na neštetih literarnih in kulturnih dogodkih, v posebnem spominu pa mi bodo ostala srečanja v Milni na Visu, v čudovitem okolju neokrnjene narave.

O Venu je bilo v skoraj devetdesetih letih bogatega ustvarjalnega življenja napisanih nešteto člankov, intervjujev, literarnih študij, tudi utemeljitev nagrad, ki jih je prejel lepo število. Velja za začetnika slovenske moderne poezije in predhodnika pesniške avantgarde. Globok poklon si zasluži za nekatere pobude, še zlasti za mednarodni literarni festival Vilenica, ki je prispeval k povezovanju in demokratizaciji v srednjeevropskem prostoru in ga je vodil do leta 1998. Izjemno obsežen je Tauferjev prevodni opus iz najrazličnejših jezikov. Vzporedno s pesniškimi začetki je že prevajal sodobne francoske, ruske, makedonske, srbske in hrvaške pesnike, nato tudi angleške in ameriške avtorje. Pomembni so še njegovi prevodi proze ter predvsem sodobne dramatike. Društvo slovenskih književnih prevajalcev mu je leta 1976 podelilo Sovretovo nagrado za prevoda Tina Ujevića (Ujević, 1975) in Vlada Uroševića (Pesmi, 1975).

Med letoma 2000 in 2005 je bil Veno predsednik Slovenskega centra PEN, dva mandata je predsedoval tudi mednarodnemu komiteju Pisatelji za mir mednarodnega združenja PEN. Bil je tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev (od 2011 do 2013). Med številnimi nagradami naj razen Sovretove omenim še Jenkovo in Župančičevo nagrado ter Prešernovo nagrado za pesniški opus, kot redni član Evropske pesniške akademije (Académie Européenne de Poésie) pa je bil tudi prejemnik številnih mednarodnih nagrad.

Zelo aktiven je bil tudi na drugih področjih. Med letoma 1985 in 1989 je kot tajnik Društva slovenskih pisateljev sodeloval v gibanju za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije. Med drugim je bil soustanovitelj Slovenske demokratične zveze SDZ in soavtor Majniške deklaracije. Njegova zadnja pesniška zbirka je izšla leta 2016, a v njegovih predalih se gotovo skrivajo še številni jezikovni biseri, kajti, kot je rekel, »brez jezika ni zgodbe in ni pesmi, brez zgodbe in pesmi pa ni jezika.«

V mojih spominih bo ostal velikan slovenske književne ustvarjalnosti vedno tudi sivolasi gospod v senci pod viškimi borovci.

           Dušanka Zabukovec, članica upravnega odbora
Društva slovenskih književnih prevajalcev

Foto: Lara Simona Taufer