Društvo slovenskih književnih prevajalcev
ob 21. februarju,
mednarodnem dnevu maternih jezikov
Na 21. februar, Unescov mednarodni dan maternih jezikov, smo vsako leto doslej na Društvu slovenskih književnih prevajalcev predstavili vrhunce iz zakladnice prevodne literature, ki pomembno sooblikuje slovenski jezik, ga nenehno nadgrajuje, širi njegove meje in ga odpira svetu. Vendar pa materni jezik še zdaleč ni samo en in edini ukalupljen izvirni jezik, nekakšen »absolut«, ampak živ jezik najrazličnejših govork in govorcev, ki ga uporabljajo v vseh barvah in tančinah, in jezik, v katerega sta vpisana tudi čas in spomin.
Zato se nam zdi pomembno, da na letošnji dan materinščine v Društvu slovenskih književnih prevajalcev opozorimo na pogosto nereflektirano in neargumentirano popravljanje in »posodabljanje« prevodov, kar je povezano tudi z ekonomsko logiko. Obenem se celo z nenavajanjem prevajalk in prevajalcev ob popravljenih ponatisih kršijo moralne avtorske pravice. Hkrati pa bi radi poudarili pomen prevodne kulturne dediščine, ki konzervira – kot izvirniki – določene jezikovne rabe in prakse, ki danes veljajo za zastarele ali celo nekorektne, s tem pa kroji zgodovinski in kulturni spomin človeštva. Mehanizmi sodobne cenzure, ki maličijo besedila pod krinko politične korektnosti, podcenjujejo bralstvo in mu odrekajo zmožnost lastne etične presoje. Družba in prostor sta namreč dovolj zrela za soobstoj starih in novih, pa tudi več hkratnih prevodov. Ne nazadnje vse prej našteto kaže tudi na podcenjujoč odnos do prevodne umetnosti – le kdo bi si upal polikati kakšno Prešernovo rimo ali s čopičem dorisati kakšen manjkajoč detajl na sliki Ivane Kobilce.
Tanja Petrič,
predsednica upravnega obora
Društva slovenskih književnih prevajalcev
